V svojem življenju smo vedno v različnih vlogah, v katerih se, kot v neki dolgi življenjski nadaljevanki, izmenjujemo skozi čas, v daljših in tudi v krajših izsekih, podobno kot je to dogajanje v kaleidoskopu. Naše življenje je prepleteno z našo osebnostjo in genetskim potencialom (in omejitvami) z ene strani, ter z vsemi razvojnimi dejavniki, našim lastnim angažmajem, socialnimi in kulturnimi vplivi, z druge. Istočasno smo v različnih vlogah v svojem življenju, ki se spreminjajo in prepletajo (hčerka, žena, mama, prijateljica…).
Seveda se od rojstva naprej »usposabljamo«, da bomo lastno življenje živeli in vodili najboljše, kar lahko. Kasneje se lahko »zaplete«, ko nismo več sami, ko skrbimo za druge in se uresničujemo na različnih področjih. Dodatno se v to vklopi še naše delo, naš poklic. Med zaposlenimi v »pomagajočih« poklicih so številne osebe, ki so to delo izbrale iz različnih osebnih motivov, ali pa bolj razvitih veščin za to področje. Avtorji strokovne literature kot »pomagajoče« naštevajo socialne delavce, psihologe, socialne ter specialne pedagoge, defektologe, medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje, zdravnike, psihiatre, vzgojitelje, učitelje, trenerje, psihoterapevte...
Nekateri med nami že zgodaj začutijo neko svojo nagnjenost, nadarjenost za pomaganje drugim, svoje »poslanstvo«, ki ga potem, čez čas, tudi bolj jasno opredelijo v izbiri poklica. Ali si po dolgih letih dela na področju pomoči in svetovanja, lahko vzamemo pravico, da mogoče ustavimo lokomotivo, ki nas žene, in preverimo, kako smo in kako skrbimo zase. To je namen mojih stavkov, in moje vabilo, da se mi pri tem kratkem pregledu pridružite.
»Burn out« ali izgorelost je novejši pojem v našem slovarju, s katerim avtorji opisujejo stanje fizične in/ali duševne izčrpanosti, ki nastane kot posledica dlje časa trajajočih negativnih občutkov ter obremenitev, ki se razvijejo pri delu in človekovi samopodobi (Emener, 1982). K temu prispevajo še določene osebnostne značilnosti (še najbolj to, da smo vestni, odgovorni, vztrajni, zahtevni do sebe…). Pri osebi, ki »izgoreva«, se pojavlja vse več telesnih in psihičnih težav, značilna je dalj časa trajajoča preobremenitev brez ustreznega protiukrepanja. Simptomi so številni in lahko zelo različni, podobni depresiji, številnim telesnim boleznim ali popolni izčrpanosti in brezupu. Christina Maslach, ena od vodilnih raziskovalk te teme, opisuje izgorelost kot psihološki sindrom, ki se izraža kot čustvena izčrpanost, depersonalizacija in zmanjšana učinkovitost. O tem dobro in sistematično piše dr. Tina Bončina v svoji knjigi o izgorelosti, ki vam jo priporočam v branje.
Pogosto si ta sindrom pridelajo posamezniki, ki se »trudijo preveč«, oziroma osebe, ki so sicer perfekcionistične, odgovorne in dosledne, za katere velja da veliko delajo, na enem/določenem ali na vseh področjih svojega življenja. Pri poklicih pomoči se temu pridruži še dodatna slika o lastni nenadomestljivosti, fantazija o tem, da bo vse »propadlo« ali se bo »zgodilo nekaj hudega«, če ne bomo ves čas vestno delali, bili na razpolago in se žrtvovali. Že samo na enem področju, delovnem, je to preveliko breme, kaj pa, ko se ta ideja razraste še na ostala področja in različne vloge, ki jih igramo (tudi istočasno) v lastnem življenju.
Dodatna past so pričakovanja drugih, možnost ali nezmožnost kontrole nad svojim delom, ujetost v sistem (in tudi pomanjkanje sposobnega kadra), v potrebe administracije, razlika v »volumnu« med tem kar delamo z ljubeznijo in zagretostjo, in vsem ostalim vrstam dela, ki jih od nas sistem zahteva (priprava in vodenje dokumetacije, prijave na razpise, sprotno poročanje, statistike, nenehno izobraževanje, koordiniranje z drugimi, obveščanja, sestanki, oglaševanja in prisotnost v medijih, nenehno iskanje novih uporabnikov, planiranje urnikov, planiranje in organizacija aktivnosti, izvajanje aktivnosti, predstavljanja organizacij, mentorstvo, verifikacije in poročila... ).
Istočasno zadovoljiti lastna (in tuja) pričakovanja, ter resnične zahteve (nujne naloge, opravila, vzdrževanje) na ostalih področjih življenja, kmalu postane »misija nemogoče«. V poklicih pomoči se temu pridruži še dodatni efekt, in sicer... kako tisti, ki drugim svetujemo, jih usmerjamo, učimo, zdravimo, lahko pokažemo da imamo tudi sami iste težave, in kako jih že v kali ne zatremo (če smo že strokovnjaki). Ali lahko tudi delavci v »poklicih pomoči« izgorijo?! Mar ni to, da si tega ne smejo privoščiti, samo se eno dodatno breme?!
V sodobnem času je naša samopodoba pogojena s storilnostjo. Pogosto se pod to razumejo tudi povsem konkretna zunanja priznanja, po katerih oseba hrepeni. Taka samopodoba se pripisuje vzgoji, vplivom okolja in kulturni pogojenosti (razlika vzhodnezahodne kulture), kjer se naučimo anemarjati ali odlagati lastne potrebe, saj zadovoljevanje potreb drugega prinese več zunanjega priznanja – tako je »razvidno« koliko se trudimo in delamo. Večina raziskovalcev izgorelost povezuje z delovnim okoljem, vendar so lahko enako obremenjujoče tudi druge življenjske okoliščine.
Posameznik, ki so mu pričakovanja in potrebe drugih pomembnejše od njegovih, se vede enako v svojem zasebnem in delovnem okolju. Lahko da je posameznik s svojim delom in odnosi v delovnemu okolju zadovoljen, v zasebnem življenju pa se posveča predvsem drugim in temu, kar ti resnično ali navidezno potrebujejo, pozablja pa nase. Je skrb zase res sebična?
»Kandidati za izgorelost« bodo opozorilna znamenja svojega organizma o preutrujenosti (predvsem povišan kortizol, ki je odgovoren za številne telesne simptome, med drugim tudi anksioznost) spregledali, in še povečali svojo aktivnost (beg v deloholizem). »Izgorelost je lahko posledica prekomernega stresa vendar ni isto, kot preveliki stres. Ljudje še pod tako velikim stresom imajo sicer občutek, da se utapljajo v odgovornostih, ampak vedo, da se bodo počutili bolje, če jim bo uspelo vzpostaviti nadzor nad okoliščinami. Izgorel človek tega ne čuti več, ni več motiviran, da bi se boril, postane mu vseeno. Tudi pozitivne spremembe v okoliščinah mu ne prinesejo občutek olajšanja, saj je izgubil perspektivo in upanje.« (Pšeničny, A., 2008)
Zanimivo je, da se težave razvijajo postopoma in skorajda neopazno. Naenkrat se najdemo iz stanja »prej«, v stanju »potem«… ampak spremembe ne nastopijo čez noč. Nekaj je stopenj pri razvoju te motnje, ki jih lahko opredelimo kot: »izčrpanost«, potem »ujetost«, in tretjo stopnjo, »adrenalno izgorelost«. Obdobje okrevanje je lahko dolgo nekaj let. Dobro pa bi bilo, da se opazujemo, se ustavimo že prej, mogoče v začetnih fazah, ki predhodijo temu kritičnemu stanju. Pomembno je da, ko prepoznamo prve zaplete in bolezenske znake, pogledamo kako poteka naše življenje, si vzamemo čas za time-out, za ozaveščanje svoji vrednot, opredelimo kaj se dogaja in kam nas stari način pelje, ter uberemo bolj konstruktivne strategije, oziroma začnemo razvijati psihološko fleksibilnost namesto rigidnosti.
Mogoče, za neki priložnostni zaključek tukaj (na nekem drugem mestu bi lahko še nadaljevali in vse ideje še bolj razdelali), predlog nekaj konstruktivnih reakcij pri obvladovanju izgorelosti na delovnem mestu:
- Ozavestiti, kot poudarja Glasser, po teoriji izbire in notranje kontrole - da je človek subjekt; samo posameznik sam je odgovoren za svoje vedenje in odnose z drugimi. Dobro se je zavedati, da vedenja izbiramo v skladu z osnovnimi potrebami: po preživetju, ljubezni/povezanosti, moči, zabavi in svobodi. In ozavestiti, da to počnejo tudi drugi.
- Razbremenitev, zagotoviti ustrezne vire strokovne in osebne podpore ter čas za to, podpora kolegov, izmenjava izkušenj, jasna komunikacija, večja samostojnost pri delu, podpora nadrejenih... intervizije in supervizije.
- Da začutimo iskreno spoštovanje (socialnega okolja) do našega dela, lojalnost, potrditev od strani kolegov in vodstva, financerjev in inšpekcij/organov nadzora (tem so po navadi pomembne samo statistike in številke), ponudba možnosti za izobraževanja s področja »pregorevanja« - za prepoznavo in ukrepanje, nove zaposlitve mladih strokovnjakov.
- Problem solving, kot strategija za reševanje sprotnih problemov in zapletov, tehnike sproščanja; čuječnost priložnost da se ustavimo, pridobimo distanco do tega, kar se nam dogaja in kar doživljamo, da lahko poslušamo lastno telo in ga slišimo; za naprej skrb zase tako, da se lotimo zadev, ki so nam pomembne za smisel življenja, ampak smo z njimi vedno odlajšali; kvaliteno izkoriščen prosti čas ter zdrav življenjski slog, zagotoviti čas za odnose ki so nam pomembni.
- Vseživljenjsko učenje in strokovno izpopolnjevanje, ozaveščanje vrednot in življenjskega smisla, perspektiva časa v skladu s tem in tehtanje, kaj bomo počeli »prej« in kaj »kasneje«.
- Zagotavljanje prave mere počitka, rednega spanja ter športne aktivnosti in gibanja.
- Prepoznavanje lastnih naporov in dosežkov, pohvala in samonagrajevanje vsaj za majhnimi pozornostmi, kot jasno sporočilo sebi in drugim, da smo vredni, kompetentni in neodvisni.
Napisala: Sandra Vitas, univ,dipl.psih., mag.soc.del.
